Brgs: modular synth, remix
Tibor Hrs Pandur: poetry, voice

Recorded and mixed by Brgs
Mastered by Jure Gruden
Cover design by Brgs

Released at Zvočni Prepihi/Sound Draughts in July 2020
zvocniprepihi.bandcamp.com


Tibor Hrs Pandur

Peti del neobjavljene retrosimbolistične pesnitve

ETIDE ZA MOLJE V ŽARNICAH
(2004 in 2009)


V.

Nekega jutra sem se zbudil sam sredi svojega plemena

in odkril da nimam imena

Odprl sem vrata svoje kolibe
In iz razgleda mojega pogleda
ki sega v določeno omejeno neskončnost

Pozabim da bom videl

kako sredi zore prostranstva trav valovi

Skrite v objemu gore
kot mačka
prepuščena lenobi zore

Polja v mrak hvaležnih sončnic
ki vijejo svoj cvet
pastelno kot misel Gaugaina
zalotena v stanju zlatega razpadanja





Dokler se nanje

še spuščajo sence kot krik vrane

ki tone daljavi
svoje odprte nesmrtne rane
in jo nekdo opazi





Strmeč ob metafore te sinje elizije
ki plameneča bridka vila strmoglavlja
skoz obzorja kot zažgana silna ladja melodije

Ali solza ki mrzla sled na licu
osrči stik na stari bežni cesti
ko jo vdihne navzgor svoj izgubljen dotik

Ali le izziv
ki ga odvrže





Če črta
Predrzna

Orfična v svojem dihu





Frfotana želji da bi dovolila

Zadiši v njenih mislih blesk rezila





Predvsem pa

Slast svetlih dlačic

ki slučajno onemijo

in gibi njenih las

ki črni v ritmu valovijo

Zašelestijo skoz tkanine
Kot otekle trde jagode
užitku vetra da bolijo

Spomine očividcev

In pronicljivost njihovih teles

ko jih nemo križa tok nebes





Začutim jih
Razstreljene vame
Kot bi izliv te daljne vrane
Zbral vse duhove iz dreves naravnost vame

Sledi ki lebdijo nad polji
Kopita ki so jih razorala
Partizani in domobranci
in vsa provincialna metafizika

Med občutki težkimi kot Nuja odhoda
Med Peropraski ki so samo zapisovali
kar so nemo gledali ostali

In samo morilci ki jim vrednost raste kot zažgana tkanina
Ničesar vržena čez poleno v mokro krpo pepela

Berači in popotniki ki so jih zaznamovala
širna obzorja kot garjave pse

Delavci z nimbom pragozda
se ustavljajo kako se ruši obzorje





Tam sem stal v mokri travi

s spalno vrečo v eni roki in z nočjo v drugi

In videl sem kako glas

Kako vsi ujeti v orgazmični glasbi izbire
med želenji in spomini s katerimi
vlečejo izmišljene freske na fantazme konca

ki prihaja kot lastovka
ki vedno zamuja
brez začetka
brez konca





Romajo pozabljivi skoz medeno modrino

Prihajajo kot izgubljeni otroci iz gozdov iniciacij

iz lastnih grobov

Brezčasni budoarji
klovni in anarhisti
Kot da nikoli ne bi bili
Zaprti v prednike
kot v črto neke zgodovine





Odpihnjeni proti lačni zvezdi novega hrepenenja

kakšne veličastne halucinacije
ali tihe brezbrižne sivine

Druida v svoji blaznosti
ko sredi sna hoče ohraniti Sen

Preden ga spotakne iz Brezna
da bi prinesel to zgodbo v loncu medu
zmešan od strupa Čebel in Medu





In potem globok saksofon s podzemlja
Mokrih vlažnih modrih avenij
Ki jo z okusom vetra
Kot metulja
Otrok ujame

Skoz pronicljive možgane svojih zidov